TERAPIJE MONTESSORI

“Pot na kateri se krepijo šibki, je enaka, kot ta,

na kateri se izpopolnjujejo močni.”  

(Marija Montessori)

Je kompleksna večdimenzionalna funkcionalna terapija.

Prej, ko začnemo s terapijo, večji je njen uspeh.

TERAPIJA MONTESSORI

Pot na kateri se krepijo šibki, je enaka, kot ta,

na kateri se izpopolnjujejo močni.” (Marija Montessori)

Je kompleksna večdimenzionalna funkcionalna terapija.

Prej, ko začnemo s terapijo, večji je njen uspeh.

Kaj je terapija Montessori

Temelji na pedagogiki zdravnice dr. Marie Montessori in je še posebej uspešna v tesnem sodelovanju z otrokovimi starši ali skrbniki.

Zasnovali so jo v otroškem centru v Münchnu (das Kinderzentrum München), z namenom vsem otrokom omogočiti čim bolj enakovredno mesto v skupini in kasneje v družbi.

Terapija Montessori vidi otroka v vsej svoji osebnosti, z vsemi svojimi sposobnostmi in otroka »vzame« tam, kjer je trenutno v svojem razvoju. Izhaja iz ugotovitev medicinskih in psiholoških vzrokov razvojnih posebnosti posameznega otroka in njihovih učinkov. Ugotovitve iz nevrofiziologije, nevropsihologije, razvojne psihologije in socialne pediatrije so osnova načrtovanja terapije. Te diagnostične informacije za celovito sliko otrokovega razvoja so ključne za terapevtsko delo po principu Montessori.

Je samostojna oblika terapije, ki je zasidrana na področju socialne pediatrije. Socialna pediatrija se ukvarja s funkcioniranjem oseb v njihovem okolju (dom, vrtec, šola, zavod, dom starejših občanov), kar pomeni, da je v vsakem primeru potrebno interdisciplinarno sodelovanje (glede na potrebe osebe in možnosti staršev) s strokovnjaki kot npr. zdravniki, psihologi in pedagogi. Je strukturirana in hkrati zelo individualna pedagoška intervencija, ki spodbuja oz. ponovno vzpostavlja psihosocialno zdravje osebe. Je celostna ponudba, ki se ravna po potrebah, interesih in zmožnostih posameznika in je uporabna za vse starostne skupine in bolezenske simptome.

Zdrav razvoj vašega otroka je za starše najpomembnejši in hkrati zelo pomemben za njegovo dobro počutje. Zmanjšane sposobnosti otrokovega kognitivnega, socialnega ali čustvenega razvoja in/ali fizičnih omejitev mu lahko preprečijo izkoriščanje njegovih razvojnih priložnosti in uspešnosti. Naravne veščine starševstva so takrat ogrožene. Predpogoj je odkrivanje in optimalno spodbujanje otrokovih sposobnosti, njegovih močnih področij. Le otroci, ki poznajo svoje moči, se lahko v polnosti razvijajo v svoji osebnosti in tako morebitni primanjkljaji postajajo manj pomembni.

Izvor terapije Montessori

Terapijo Montessori sta pred več kot tridesetimi leti znanstveno zasnovala prof. dr. Theodor Hellbrügge in pedagoginje Montessori pri gospe Lore Anderlik. Osnova zanjo so izobraževalne filozofije in pedagogike Montessori, socialne pediatrije ter inkluzivnega izobraževanja otrok s posebnostmi v razvoju in tudi brez njih v vrtcu Montessori Kinderzentrum v Münchnu (https://www.vojta.com/de/organisation/persoenlichkeiten/2-uncategorised/67-in-memoriam-prof-dr-theodor-hellbruegge ali https://de.wikipedia.org/wiki/Theodor_Hellbr%C3%BCgge) .

Namen in osnove terapije Montessori

Ključni trije nameni:

  • doseči največjo možno samostojnost osebe;
  • povečati samozavest in dobro samopodobo;
  • vključitev v družbeno okolje (preprečiti izolacije in bolezni).

Osnova terapije Montessori

  1. Svetovno priznana in preizkušena pedagogika Montessori, ki temelji na spoznanjih in smernicah italijanske zdravnice in pedagoginje dr. Marije Montessori.

OSNOVNI PRINCIPI PEDAGOGIKE MONTESSORI

  • Pripravljeno okolje: Skladno urejen prostor, z notranjim mirom in redom, s premišljenim naborom materialov, ki vabijo k aktivnemu in igrivemu razvijanju sposobnosti in izostritvi čutov. Spodbuja aktivnosti za telesno, intelektualno, čustveno in duhovno rast posameznika in prebuja njegove skrite energije.
  • Oseba prosto izbira med materiali, kar poraja veselje ter krepi samoodločanje in odgovornost.
  • Učenje »iz napak« – materiali so pripravljeni tako, da vsebujejo kontrolo napake, kar pomeni, da oseba lahko napako sama zazna in odpravi. S tem razvija pravilno razumevanje, pridobiva pozitiven odnos do učenja in dela ter razvija pozitivno samopodobo in značaj.
  • Izolacija težavnosti: Da oseba laže razume določeno dimenzijo, značilnost ali problem, ji ponudimo material, ki ji pri tem pomaga in je namenjen dosegu le enega/določenega cilja.
  • »Pomagaj mi, da naredim sam«. Misel, ki spodbuja samoaktivnost za nova spoznanja in za razvoj sposobnosti.
  • Jasnost in red sta ključ za občutek varnosti in pogoj za učenje. Z urejanjem in razvrščanjem zbranih raznovrstnih vtisov in izkušenj, lahko nove informacije razumemo in si jih zapomnimo.
  • Upoštevanje občutljivih obdobij. To so časovna obdobja, v katerih smo ljudje izredno dovzetni za usvajanje določenih znanj, za razvijanje določenih sposobnosti, za določene izkušnje. Še posebej pomembne so v prvih šestih letih življenja. Npr.: V prvih letih življenja ima otrok občutljivo obdobje za jezik. Takrat ima neizmerno voljo, da razvije to sposobnost, kar vidimo po tem, da se zlahka in naravno uči novih besed in struktur v jeziku. Pozneje se ta sposobnost in interes nikoli več tako močno ne ponovita in je za učenje novega jezika potrebnega veliko več truda in učenja.
  • Od izkušnje k spoznanju. Do spoznanja vedno pridemo le s telesnim in čutnim vtisom. Z izkušnjo z materialom (pri-jeti, do-jeti) bodo nagovorjeni vsi čuti in s tem čustva.
    • Čustva so močno povezana z limbičnim sistemom, z ravnotežjem občutkov in s tem s porajanjem občutka sreče, kar je idealna osnova za kognitivno in socialno-emocionalno učenje.
    • Do-jeti, to je gibanje: Z gibanjem se živčne celice mrežasto povezujejo. Nastajajo sinapse, ki so odločilne za razvoj in spodbujanje inteligence. Poleg tega gibanje vodi k izločanju nevrotransmitorjev v možganih, ki skrbijo za dobro počutje, motivacijo in zmanjšujejo strah ter povečujejo samozaupanje.
  1. Aktualna spoznanja nevrofiziologije, nevropsihologije, socialne pediatrije in genetike.
  1. Aktualna znanja razvojnih rehabilitacijskih metod za osebe s primanjkljaji (ali brez njih) in/ali za kronično bolne osebe, njihove družine in ostale odnosne osebe.

Komu je namenjena terapija Montessori

Osebam:

  • z zaostankom v razvoju;
  • z genetskimi okvarami, ki so vzrok različnih sindromov;
  • s kombiniranimi motnjami/z zaostankom v čustvenem, telesnem in/ali duševnem razvoju;
  • z motnjami prilagajanja družbenemu okolju /s težavami pri vključevanju v družbeno okolje;
  • z motnjami zaznavanja;
  • z zaostankom v spoznavnem (kognitivnem) razvoju;
  • z motnjami v razvoju govora in jezika / govorno-jezikovne motnje;
  • s težavami in motnjami na področju grobe/fine motorike;
  • z motnjami pozornosti in motnjo pozornosti s hiperaktivnostjo (ADD/ADHD);
  • s težavami pri kratkoročnem in dolgoročnem spominu;
  • z učnimi težavami;
  • s primanjkljajem na področju družbenih veščin (npr. spekter avtizma);
  • s čustvenimi in vedenjskimi težavami;
  • s šibko koncentracijo;
  • s primanjkljajem pri posameznih področjih učenja (legastenija, diskalkulija, dispraksija);
  • na poti k samostojnosti v okviru sposobnosti;
  • ki potrebujejo krepitev samozavesti in samopodobe;
  • iz neustreznega družinskega okolja (disfunkcionalnost družine)

Naloge terapije Montessori

Glavna naloga je spodbujanje procesa vključevanja otrok, mladine in odraslih s primanjkljaji (ali brez njih) v vsakdanje družbeno okolje – v družino, vrtec, šolo itd.

  • spodbujanje celostnega razvoja skozi spodbude senzomotoričnega, kognitivnega, socialnega in emocionalnega razvojnega procesa;
  • spodbujanje telesne, intelektualne, čustvene in duhovne rasti posameznika;
  • preprečevanje, omilitev in/ali kompenziranje duševnih in/ali telesnih ovir z namenom lažjega vključevanja v socialno okolje (dom, vrtec, šola …);
  • podpiranje staršev oz. skrbnikov in drugih odnosnih oseb in jim s tem zagotoviti potrebna navodila za uspešno vključevanje osebe v socialno okolje.

Cilji terapije Montessori

Cilj terapije Montessori je razvoj samostojnosti, možne stopnje neodvisnosti, sposobnost presojanja in delovanja in s tem razvoj osebnosti, ki zmore in želi prevzeti odgovornost zase in za druge. Spremljati/obravnavati otroka v svojem okolju in v največji možni meri delovati interdisciplinarno, tako da lahko vsi vpleteni (otrok, družina, vrtec ali šola, zdravniki in terapevti) delujejo kot enotno moštvo.

  • opažanje, spodbujanje in krepitev moči (sposobnosti) osebe;
  • samonadzor in nadzor impulzov / nadzor čustev – čustvena stabilnost;
  • razvoj občutka lastne vrednosti in samostojnosti v okviru sposobnosti;
  • izboljšanje koncentracije in spomina;
  • krepitev učnih in igralnih sposobnosti;
  • zavedanje telesa;
  • razvoj grobe in fine motorike;
  • spodbujanje verbalnega in neverbalnega izražanja;
  • jezikovno razumevanje, pisne sposobnosti, branje;
  • matematični um;
  • vpeljevanje in uvajanje struktur načrtovanja (zaporedje opravil, organizacija);
  • krepitev vztrajnosti in moči, ki so potrebne, da se zastavljeno delo dokonča in zaključi;
  • posredovanje in učenje sposobnosti potrebnih za praktično, samostojno življenje;
  • pripravljenost za prevzemanje (samo)odgovornosti;
  • posredovanje kulturnih tehnik;
  • razvijanje strategij za izboljšanje obvladovanja in reševanja vsakdanjih težav;
  • spoštljivo vedenje do ljudi in stvari;
  • krepitev starševskih (vzgojnih) kompetenc;
  • vključitev v družbeno okolje;
  • ostati pri družini / v domačem  okolju (ne iti v ustanovo)

Delo terapevta Montessori

Delo z otrokom, mladostnikom, odraslim – z osebo

  • z občutljivim opazovanjem zaznati potrebe, duševno in telesno stanje osebe;
  • interdisciplinarno sodelovanje z zdravniki, psihologom in terapevti drugih služb, učitelji, ki obravnavajo osebo;
  • osredotočanje na njeno delovanje in družbeno vedenje;
  • poznavanje in vključevanje aktualnih spoznanj nevrofiziologije, nevropsihologije, socialne pediatrije, genetike in drugih področij;
  • skozi ponudbe in predstavitve vzbuditi radovednost in zanimanje osebe v pripravljenem okolju;
  • usmerjenost v zmogljivosti oziroma močna področja osebe in s tem krepitev njene motivacije in samozavesti;
  • pripravljanje okolja s številnimi materiali, s predvidevanjem zaporedja vaj/predstavitev;
  • prenesti ponudbe terapije na vsakodnevne potrebe in s tem podpreti integracijo osebe v okolje.

Delo s starši, odnosnimi osebami

  • spremljanje s pomočjo posvetovalnih pogovorov
  • vključevanje staršev v terapevtsko situacijo in/ali v opazovanje terapevta pri delu
  • predstavitev naravnih procesov učenja in pomoči

Prisotnost staršev oz. skrbnikov na uri terapije montessori je izrecno zaželena in pričakovana (le v posameznih primerih se sproti dogovorimo). Prisotnost in sodelovanje staršev omogočata, da starši neposredno doživijo napredek in uspešnost otroka in ga tako laže vključujejo v vsakdanje domače življenje, npr. v skupno igro ali vsakdanje praktične naloge.

Drža terapevta:

  • zadržana drža pri pomoči in podpori osebi (»tudi prehitra pomoč zavira razvoj«)
  • vljudno, dosledno in jasno vedenje (tudi jezikovno)
  • le terapevtski vidik – odpoved tesnemu odnosu
  • biti zgled družbenih pravil in kulturnih tehnik
  • temelji na zaupanju: pri timskem delu z osebo, s starši, ustanovami, zdravniki.

Terapija Montessori je na slovenskih tleh novost. Terapevti so si z diplomo terapije Montessori pridobili znanja in sposobnosti za samostojno in neodvisno delo. V tujini imajo terapevti Montessori pogosto

  • samostojno prakso (zasebno dejavnost)

ali pa so vključeni v različne ustanove:

  • socialno-pediatrični centri
  • rehabilitacijske klinike
  • otroške klinike
  • domovi za ostarele
  • vrtci in šole.

Zaradi različnih področij dela so tudi osebe, ki se vključujejo v terapijo, z zelo različnimi potrebami. Bodisi s telesnimi in/ali duševnimi in/ali čustvenimi primanjkljaji/motnjami/prizadetostmi – dojenčki, otroci, mladi, odrasli, ostareli. Pogosto pomoč potrebujejo tudi njihovi starši, skrbniki in druge odnosne osebe.

Terapevt pomaga k čim boljši vključenosti osebe v njeno okolje z:

  • oblikovanjem pričakovanih ciljev (osnovanih na interdisciplinarnem pogovoru s starši, na mnenjih drugih strokovnjakov, ki obravnavajo osebo, na natančnem in »občutljivem« opazovanju potreb osebe in družinske situacije),
  • z individualnim pedagoškim delom z osebo,
  • s sodelovanjem s starši ali drugimi odnosnimi osebami z nalogo, da se jim predstavi pot do pričakovanih ciljev; da se jih usposobi za pomoč osebi pri doseganju zastavljenih in pričakovanih ciljev v okolju, v katerem živi.

Glavni poudarki terapevtskega dela z Edo Šteblaj

Eda Šteblaj, edina terapevtka Montessori v samostojni praksi v Sloveniji s 16-letnimi izkušnjami v okolju Montessori in od leta 2009 diplomirana terapevtka Montessori.

»Podpreti otroka pri odkrivanju njegovih sposobnosti in nadaljnjem razvoju je zame najlepša stvar in hkrati osnova mojega terapevtskega dela.«

Osebna predstavitev – To sem jaz / Preprosto jaz – kot pri vrtcu, v uvodu:

Diplomo terapevtke Montessori mi je podelilo strokovno združenje Montessori-Berufsverband v sodelovanju z otroškim centrom v Münchnu (kbo-Kinderzentrum München) in univerzo Ludwig Maximilian iz Münchna (LMU, Ludwig-Maximilians-Universität München). Postati terapevt Montessori je zahtevalo dveletno izobraževanje/specializacijo za terapevta Montessori, že pred tem pa pridobitev vsaj ene diplome za pedagoga Montessori in več let praktičnega dela v pedagogiki Montessori. Osebno v terapijo vključujem Taktilno integracijo® in nevro-senzo-motorično metodo ter metodo refleksne integracije / Integracijo refleksov® po dr. Svetlani Masgutovi (MNRI®) ter pedagoško kineziologijo po dr. Paul Dennisonu in Gail Dennison – Brain Gym® – gibanje za izboljšanje učnih sposobnosti.

Glavni poudarki terapevtskega dela z Edo Šteblaj

  • Individualne obravnave ali v majhnih skupinah (največ 3 otroci)
  • Pomoč pri različnih razvojnih motnjah (npr. avtizem); pri genetskih posebnostih/sindromih (npr. Downov sindrom); motnjah telesnega, duševnega in/ali čustvenega razvoja; motnjah grobomotoričnega razvoja in/ali pri motnjah/težavah fine motorike; učnih težavah, disleksiji in diskalkuliji.
  • Kaj otrok razvija?

Samostojnost, samoaktivnost, samoučinkovitost, kompetentnost, načrtovanje, strukturirano učenje,

koncentracijo/zbranost in pozornost/osredotočenost.

  • S tem kompenzira

Primanjkljaje/motnje senzoričnih funkcij in kognitivnih sposobnosti.

  • Podpora učnim težavam poteka kot spodbujanje posameznika (individualna ura) ali v majhnih skupinah kot učna delavnica z največ 3 udeleženci.

Terapevtsko delo poteka v tesnem sodelovanju z otrokovimi straši ali skrbniki.

  • Svetovanje staršev in trening starševstva
  • Sodelovanje s starši mi omogoča veliko boljše spoznavanje otroka in njegovega položaja, s tem pa boljše načrtovanje terapije in svetovanje staršem.
  • Starši med srečanji pogosto doživljajo nepričakovane sposobnosti svojega otroka. Pridobijo zaupanje v otrokove sposobnosti, pridobijo samozavest pri soočanju z vsakodnevnim življenjem in iskanju situacij, ki podpirajo otrokov razvoj.
  • Če se po končani terapevtski uri izkaže potreba po dodatnem pogovoru brez otroka, se dogovorimo za dopolnitev terapevtske ure ali se dogovorimo za termin pogovora po telefonu ali srečanje prek spleta (npr. Zoom).
  • Staršem svetujem tudi neodvisno od dolgotrajnega terapevtskega dela z otrokom.

Včasih je koristen tudi t. i. trening starševstva, ki ga načrtujemo individualno.

  • Sodelovanje z vrtcem, šolo

Kot terapevt Montessori s ciljem, da omogočimo otroku z invalidnostjo vključenost v skupino, sodelujem tudi z otrokovo vzgojno-izobraževalno ustanovo – vrtcem ali šolo.

Za ustvarjanje najboljših pogojev vključenosti zajamemo vsa področja otrokovega življenja.

Zato z otrokom sodelujem v otrokovi skupini kot tudi s starši in v svoji terapevtski sobi Montesori.

Poleg terapevtskega dela z otrokom sodelujem tudi z vzgojitelji in starši, da skupaj najdemo načine, da lahko vključitev dobro deluje.

  • TERAPIJA MONTESSORI * za otroke s posebnostmi v razvoju in njihove starše/družine

interdisciplinarno delo in celostna podpora za optimalni celostni razvoj vašega otroka

  • Individualno -otrok + starši

– šolar + starši

– mladostnik

  • manjše zaključene skupine (tedenska srečanja)
  • otroci (1-3 in 3-6 let) in starši
  • šolarji (6-12 let)
  • mladostniki (12-18 let)
  • Spremljanje in svetovanje staršem pri celostnem razvoju V PRVEM LETU otrokovega življenja (ključno leto in popotnica za življenje – ‘jaz-človek’;) * MAMICA in NOVOROJENČEK/DOJENČEK
  • individualno
  • manjše zaključene skupine (tedenska srečanja otrok in staršev)
  • novorojenček do 3 mesecev
  • 3-6 mesecev
  • 6-9 mesecev
  • 9-12 mesecev
  • POMOČ PRI VZGOJI OTROK * za starše/družine

za trenutke/obdobja, ko se ne znajdemo več pri vzgoji svojih otrok, ko se nam zdi otrokovo vedenje težavno, zahtevno, nasprotujoče in ne vemo kako naprej, ko si želimo nekaj spremeniti, pa ne prepoznamo, kaj je to.

  • individualno (otrok + starši > občasno pogovorno srečanje le s starši)
  • manjše zaključene skupine (tedenska srečanja otrok in staršev)

o.p. v primeru starejših otrok (šolarji in mladostniki), ki si ne želijo spremstva staršev, to seveda spoštujemo, v tem primeru imamo s starši individualne pogovore in/ali manjše zaključene starševske skupine.

  • OSEBNOSTNI RAZVOJ – »moč pripravljenih staršev«’ * svetovalni pogovor, delavnice, predavanja, seminarji

V Montessoriju veliko vlogo za zdrav celostni razvoj otroka (posameznika) odigra pripravljeno okolje, katerega močan člen smo pripravljeni odrasli /pripravljeni starši.

  • individualno
  • manjše zaključene skupine
  • priložnostne skupine (predavanja, delavnice, seminarji)